Sestavljeni koščki

Sestavila sem svet.
Samo in zgolj v obliki puzzel. Naš svet je sesut. To je zlahka opaziti, ko poslušaš poročila vsak dan. Bojevanje s katastrofami na Japonskem. Spopadi v Libiji. Izbruhi v Siriji. Podkupovanje politikov. Opominjanje na globalne spremembe in na dejstvo, da "nič ni več tako, kot je včasih bilo". O poplavah zadnjih treh let. O dvigu temperatur. O ekstremih. O odpuščanju.
Ker ne gremo več nikamor. Res nikamor.


Ampak sem vsaj sestavila svet in je bilo za trenutek vse v redu. Za en sam trenutek se je vse pomirilo.

Ko te pribije na tla in iščeš način, da se pobereš. Kaj narediš?
Ali greš z dvignjeno glavo naprej in te napaka dokončno izuči?
Ali pa greš in poskusiš znova?
Ker sem zmedena. Ljudje učijo oboje. Ljudje obsojajo oboje. Ker ne glede na to kako se boš odločil - vedno obsojajo. Vedno predpostavlajo in postavlajo velik -če pred vsako besedo. Kaj če...?
Ampak kaj zares narediti?
Ker enkrat rečejo vztrajaj. Drugič te vprašajo, če te še ni izučilo.
Zakaj to? Zakaj je vse tako dvorezen meč?
Ker dejansko kot človeštvo obsojamo takšne stvari. Včasih imaš v glavo vtepeno eno stvar in tisto upoštevaš. Ampak vsi zmajujejo z glavo. Rečejo - kako lahko?
In potem ostaneš zmeden. Pogubljen. Neumen.
Noben pa se ne zaveda, da to izreče na glas. Noben se ne bo oziral na to. Noben niti pomislil ne bo na to.
Vztrajaj, a ne ponovi napake.


Kako pa vem, da bo napaka?
Kaj, če jo ravnokar delam, ko vsi pravijo, da naj vztrajam?

Pearl Jam - Just Breathe