Skajp

Skype pogovori pozno v noč. Ko postanejo oblika komuniciranja.

Neprestano se mi v glavi vrti prizor iz Coco Chanel, ko jo Boy pokliče na božični večer in si izpovesta ljubezen in se odpravi na pot nekje vmes pa se smrtno ponesreči. Zdi se mi, da sem to že videla. Pred tem filmom. Pa ne vem kje.
Tisti lično oblikovani telefon in ta igralka. Božično vzdušje. Tako blazno znano mi je. Že, ko sem gledala mi je bilo.

Ujeta sem v božično vzdušje. Ko smrečica gori v kotu in jaz z računalnikom na kolenih tipkam te stavke. Skrita pod toploto odeje. Z mislimi drugje.

Če povem, da je ta faks polom, se zdi kot da se je moja plošča pokvarila. Ampak danes sem bila sama na fiziki. Vaje so postale inštrukcije in niti najmanjšega interesa nimam za to.
Pa sem zapravljala čas in sem obsedela na klopi. Čakala kemijo, ki jo ni bilo. Ni bilo nobene žive duše. Samo jaz. Prepuščena sama sebi. Ker nisem vedela. Ni se mi niti sanjalo, da je ni. Čeprav se mi je zdelo čudno vse skupaj.

Po drugi strani se je pa ravno sešlo. Za čaj. Dvakrat. Marelica tokrat.
Ko je čakal tam na sredi vsega.

Kakav. Ker čaja niso imeli. In odpravljali sva žulje, ki so nastali. Razpravljali sva o vsem, kar nama je padlo na pamet. In čisto počasi odšli na kosilo.
Lazanja danes. In sladice so vedno bolj bizarne.
Rada se potikam v knjigarnah, knjižnicah in antikvarijatih. Ker rada pišem. Blazno.
Ampak tega sploh ne vem in ne upam priznati na glas. Samo potiho in zase. Samo napisano. In v tujem jeziku.
Res da ni popolno in pravilno, je pa moje. In to šteje.

Znam flancati zgodbe. Še predobro. Tiste skrite. Tukaj naštevam zgolj še podatke. Se izživljam. Ampak sproščam se drugje. Skrita pred radovednimi očmi. Skrita pred mnenjem in obsojanjem. Drugih.
S skrivnostjo noči in spancem dneva. V samoti, brez motenj.
Z razgibavanjem prstov po tipkovnici. Tam in takrat oživim. Tako zares.

Tukaj pa sem zgolj deklič, ki piše blog.

Bruno Mars - Grenade