Sanje. Prikupen trebušček. Sanjala sem, da sem bila noseča. Ha. Kakšne sanje. Ampak najbolj zabaven del je bil pa ta, da se mi je prav smehljalo po tem, še celo jutro. Brez razloga. Kar tako.
Danes je bila cela akcija in grozno pretoplo je. Razen zunaj.
Koondicijski treningi po stopnišču faksa. Danes sem rekordno prevelikrat prehodila stopnice.
Ker je bilo potrebno dopolnit seminarsko, oddati neoddano. Iti v knjižnico. In zgolj samo iti gor, da sva šle lahko dol. Skratka cela akcija.
Marelica in marakuja. Jagoda in vanilija. Blazno sem srečna, ko mi vedno prinesejo čaj presenečenja, ko naročim zgolj sadni čaj. In vsi so kar dobri. Še čajnik bom postala.
Danes mineva 40 let od smrti Coco Chanel. Ne vem kako, ampak to me je prešinilo sredi stikanja in šnofanja po Zari. Njena mala črna. To pa ni bila edina "scena" sredi Zare.
V drugem trenutku sem se znašla v popolnoma fimskem položaju. Takšnem iz kakšne Strastne zapravljivke. Ko sem v vsaki roki z oblačili obtežena sredi trgovine vzkliknila: "Obožujem razprodaje!", to je bilo tudi nekaj boljšega. Ko se je še prodajalka obrnila.
Ampak, če pa res iz nekje izvlečejo vse "pozabljene" cunje in jih znova postavijo na police, obešalnike. In potem jaz napol v smehu, popolnoma nemišljeno, rečem, da bodo mogoče še moj plašček imeli. In najprej zagledam Alica-iz-čudežne-dežele oblekico, znižano za polovico. In oči se zasvetijo na veliko in v podobah se mi zariše en velik zajec z uro in velike skodelice. In v naslednjem hipu se obrnem. In tam nekje med vsemi plaščki, se mi pogled ujame. Prešeren nasmeh in roka že grabi. Znajdem se v svetu domišlije. V svetu pravljic. Kot Alica v preobleki modre kapice, se vrtim po premajhni garderobi.
Vse odložim. In ponovno zgrabim mehkobo temno modrega blaga. In se ogrnjem. Ker je ogrinjalo, lomilec vetra. Z veliko kapuco.
Ogromna vreča mi je omejevala premikanje, ampak veselje je bilo neizmerno. Kot tisti dan, ko sem dobila čevlje. Take stvari se vsaj ceni.
Ali imamo slovensko besedo za "crush"?
Ker sva ob čaju prišli do naštetega. Zatrapanost. Zagledanost. Faza pred zaljubljenostjo. Boleča, neprijetna izkušnja in občutek žalosti. Nekako ima ta "crush" negativne prizvok, čeprav na prvi pogled ne izgleda. Ampak, ko začneš razmišljati, se nikoli ne konča boljše kot klavrno.
Sladica v La Storii. Izgledala je plesnivo zelene barve, nič kaj užitno. Ampak bila je fantastična proti izgledu. Prav okusna.
Pa še seminarsko sem preživela. Predstavitev vendar. Obup. Sedaj pa se bom usedla pred odprto omaro in strmela. Nekaj časa.
Ukoreniniti se piše z u. Dobro da vem. In vsak dan se naučim kaj novega. Ni to fino.
2 komentarja:
Živjo!
Pred kratkim sm odkrila tvoj blog in mi je ful všeč! Dobro pišeš, pa čudovite fotke imaš! Kar tako naprej :)
lp od nove bralke :)
O hvala za vse pohvale =)
Me veseli. =D
Objavite komentar