Pomladno prebujenje

Pomladno prebujenje. Tretjič.
Saj vem, da je grozno. Da ne moreš tolikokrat videti predstave. Da sem obsedena in podobno.
Ampak še vedno jo štejem kot super izkušnjo s super vzdušjem.
Če sem prvič gledala od čisto zadaj. In sem drugič gledala relativno spredaj. Sem jo danes spremljala stoje. Kot kakšen koncert. Ali kot balet, ki je sredi Prešernovega trga poleti.
In bilo mi je fino. Spet.
Ne znam opisati mojega navdušenja. Ne znam opisati, kako je ko stojiš tri ure tam in strmiš v dogajanje na odru. Je pa bilo fino, ker sem se lahko pozibavala v ritmu melodij.
Zgodba je še vedno tragična, ampak v sebi skriva toliko tragike, da se mi zadnja scena zdi prav posrečena. Ker takrat dobim butast nasmeh in strmim v dogajanje na odru.
Ker so ujeli vse tegobe. Drugačnost od družbe. Drugačnost od vsesplošnih pričakovanj. Pretepanje. Posilstvo. Splav. Samomore. Naklonjenost istemu spolu.
Toliko vsega je na kupu, da je meja presežena. In ja, mogoče ni za vsak okus.
Sama pa ostajam navdušena. Tudi tretjič.
Čeprav sedaj ne čutim nog. Čutim samo bolečino.


Uspelo se mi je ujeti nekje med množico. Na mojo stopničko. Pa sem še kljub temu postopala po prstih. Ozirala sem se po ljudeh naokoli. In njihovih izrazih. Njihovem zanimanju in navdušenju.
Na odru se je toliko dogajalo. Jaz pa sem hitro pregledovala vse, kar je lezlo in šlo. Vse kar je igralo in pelo.

Nisem še bila v Kinu Šiška. Vedela in videla sem že, kje je. Poslušala sem o njem. Ampak nikoli pa nisem bila prav zares tam. Nikoli, razen danes.
Sam izbor lokacije je precej nenavaden, saj gre za gledališko predstavo.
Ljudij se je trlo. Predvsem deklet. En del fantov je bilo, ki so nam zbijali povprečje pa vseeno. Vremenarji bi rekli, da je bila pretežno ženska druščina.
Šele potem, ko se je dvorana napolnila je bilo videti bolj raznoliko druščino. Čeprav ne vem, če je bila sama predstava primerna za 12-letnike.
In mislim, da sem videla tisto, ki je igrala v Dnevu ljubezni. Tina Abram.

Če sem na poti nazaj grede imela prav tak občutek, kakor bi ga imela nekaj pod kapo. Pa nisem.
Ampak evforičen trenutek je bil prav takšen. Vse se mi je zdelo blazno kul. Vse je bilo tako blazno fino. V glavi pa so odzvanjale melodije, ki sem jih nedolgo nazaj poslušala.

Po pravici. Naša verzija se mi zdi boljša od tistega kar sem gledala na youtubu. Resno. Kljub Broadway-ju.

Čisto po naključju sem ravno videla, da sem bila na prvem ogledu te predstave skoraj eno leto nazaj. Poleg tega pa sem bila takrat tudi v Irshu. Kakšna naključja.
Omenjam, ker Irci danes praznujejo. Praznujejo St. Patrick's Day.

In danes sem imela prav pester in razgiban dan. Če sem preživela v Ljubljani skoraj cel dan. Dobrih 17 ur. Čudno bi bilo, če ne bi bila izčrpana.

Predavanja na katere sem kanček zamudila. Ker sva nakupili nekaj za najine lačne trebuščke.
Še vedno smo delali determinante in še vedno sem sledila bolj sem ter tja. Ampak nekaj pa mi je le uspelo. Čeprav sem se bolj zanimala za zgodbo v knjigi.
Guinness pub z Ireno. Na čaj. Ali dva.
Ker sem po končanem druženju tam ostala še dobro uro. Z listom papirja v roki in skodelico vročega čaja pred seboj.
Potem pa sem malce čakala pred tisto fakulteto na vogalu, da sva šli lahko proti njenemu stanovanju.
Kosilo. Serija. Odhod.

Kar velik del Ljubljane sem tudi prehodila. Danes.
In ogromno sem prečakala. Ampak je šlo. Še vedno sem tu.

Jagodo sem snedla. Mmmm.

Spring Awakening - Those You've Known