Pustolovščina

Danes je vse v znamenju ene same velike pustolovščine. In ta ponedeljek se zdi res neskončno dolg.


Že navsezgodaj zjutraj se je začelo. S posnetkom in pripravljenostjo na akcijo.
Za oranžen kabriolet.
Po pravici, ne predstavljam si, da bi vozila kabrioleta.
Končalo se je tako, da sva zalutali nekje na zasneženi planoti in po radiu slišali, da je že prepozno.


Končni izid - nivo sreče je enak nič. Ena videna lisica na bloški planoti ter tri nune v avtu.
Mislim, da je moje zagotovilo sreče pri takšnih igrah enako nivoju ničle možnosti ali pa ga že vleče v negativno smer. Ker je akcija, je trezno razmišlanje, ampak čisto nič sreče. Res čisto nič.
In zdi se, da se to zajeda na vsa področja.
Ampak tri nune v Cliotu je pa tudi nekaj boljšega. Vsaj razvedrilo je dan, pa sploh ni nič takšnega. Zdelo se mi je samo blazno smešno in zabavno, saj mi nune ne delujejo, kot da bi vozile ali lastile avtomobil.
Vsak dan kaj novega.


Zdi se mi, da sem popolnoma odklopila vse. Vse kar je družabnega. Socialnega.
Ker se mi blazno ne da biti v družbi. Ljudem razlagati. In se smejati. Saj se smejem in umiram od smeha, ampak drugih se mi pa res ne da poslušati. In njihovih prigod.
Saj se bom morala kmalu civilizirati, ponovno, ampak teh nekaj trenutkov pa ostajam sama s seboj in parimi osebki okoli mene ter psom.
Zdi se mi, da deljenje informacij nekako izgubi pomen, saj le te odjadrajo mimo sogovornika, ki ima preveč svojih težav, da bi zares poslušal. In tudi nočem, da bi poslušal, ker sploh nočem nobenih vprašanj. Nobenih idej, ničesar.
Ampak po drugi strani se mi pa zdi, da je naravnost butasto, da moram preživljati večurne luknje med predavanji samo zato, da potem tam grejem stol.
Ne bom jamrala. Jaz tega res ne počem. Hehe.


V višave. Kako prikupna risanka. Joj. Ne morem verjeti, da je še nisem gledala. Čisto zares.
Čeprav WALL·E-ja tudi zelo dolgo nisem pogledala.
Pa še sinhnorizirano verzijo sem pogledala, kar se mi je zdelo še bolj zabavno. To pa samo zato, ker sem vmes pekla krofe in sem se dobesedno zaprla v kuhinjo za vse uzhajanje in to ter sem vmes gledala risanko.
Všeč mi je zgodba. O dveh o fantku in punčki, ki odrasteta ter preživita najlepše trenutke življenja skupaj. Ampak kot otroka imata velike sanje. Velike sanje o pustolovščini.
Samo nakoncu se izkaže, da je življenje samo ena velika pustolovščina in ne potrebuješ drugega. Da bi pisal svojo zgodbo. Da bi naredil svoje spomine. Dovolj so že najlepši skupni momenti. To je vse kar šteje.
In risanke so svet, kjer je vse mogoče. Kjer zanemarimo dejstvo, da hiše v resnici ne more dvigniti kup balonov. Ampak risani svet je prostor kamor pobegneš pred bedo vsakdana. Ni samo otroški svet. Odrasli ga ne znajo podoživeti. Ker mislijo, da ne smejo.


Spekla sem cel ducat krofov in še malo. V prvo so bili lepši, ampak sem sedaj pojedla že več kot polovico. In ja, malo sem se jih že prenajedla. Trenutno.


Kako je s faksom, ah faks. Manj ga vidim, bolje je.
Sprehod čez polja in travnike. Čez gozd in naselje. Na krasen dan.
Sončen in prečudovit.
Pa še naš psiček se je bahal s svojo novo ovratnico ter povodcom. In ne bom razumela, kako smo iz tretjega mesta padli na 15. mesto.
Saj pravim, nimam sreče pri takih stvareh.
Imam samo brezupno upanje, ki me očitno še vedno drži pokonci. Skoraj vedno.
No nad igračko - raco je totalno navdušen, saj je postala njegova blazina in stvar za grizenje.


Družinsko igranje pikada. Verjetno sem najslabši, no ne najslabši ampak najnenatančnejši igralec pikada. Baje dobim vsaj plus točke za stil.

Darja Švajger - Prisluhni mi