Pepermintov piknik

Bi. Ne bi. Šla pogledat. Tja v Tivoli, kjer so se danes blogerji zbrali, da bi počastili ta enkraten dogodek.
Kdaj pa kdaj se je treba igrati z vsem, kar so nam knjige dajale in vsa domača branja.


Skratka, pepermintova gospodična je zopet sklicala piknik ali nekakšno vrsto druženja in vse pozvala k udeležbi. Pa sem si rekla, zakaj pa ne. Mogoče bom pa enkrat kočno odkrila kdo vse se skriva za temi blogi in lepimi slikcami.
In sem.
Pri tem odštevam mojo skeptičnost in samo dejstvo, da sem skoraj trikrat obrnila avto. Ampak ga nisem. Samo v mislih, za trenutek šibkosti.

Do teh stvari se včasih porajajo skeptična vprašanja. Takšna, ki se z dvignjeno obrvjo sprašujejo – ali v resnici sploh hočemo vedeti, kdo se skriva. Ali hočemo dati svoji podobi ali samo občutku podobe, resničen obraz.
Je ideja, je misel, je podoba. Ampak ali "pokvariti" resnično podobo s fiktivno.
Takšni problemi se najdejo tudi pri prenašanju knjig na filmska platna. Tako vprašanje je bistveno v filmu V for Vendetta.
Poleg tega pa tu v kompletu dobiš še to, da imaš malo treme, ko se znajdeš med samimi popolnoma neznanimi ljudmi.


Takšen miselni dvoboj se je v glavi odvijal, ko sem se vozila proti mali Ljubljani. Po bočnem parkiranju v petem poskusu. Po savni v avtomobilu. Po polnjenju prazne škatle s pecivom. Po menjavi baterije. Po tretjem teku v hišo in nazaj v avto. Po dostavi majice mojemu bratu. In ravno takrat, ko bi v krožišču izbrala katerikoli drug izvoz, sem čisto podzavestno izbrala pravega.


Kolikokrat pa v resnici dobiš takšno priložnost? To je na koncu pretehtalo vse. In srečelov. Hh.

Od parkirišča do Čolnarne je pot, ko zibaš v roki vrečko v kateri počiva dekca za piknik, presneto dolga. Zavlekla sem se v senco. Po nekaj sekundah k sebi prišla in poiskala številko za nujne primere, ki bi morala ležati nekje v torbi. Pa ni. Na koncu dneva sem jo našla na tleh avtomobila, samo toliko za informacijo. Ampak vedno je pri roki internet in je bila tam podana, za takšne izgubljene primerke kot sem bila v tistem trenutku sama.


Postava je že od daleč z mahanjem nakazala na lokacijo srečanja in ti sem se previdno približala. Izgledalo je obetavno, vsa prva srečanja pa imajo v sebi malce nerodnosti. Ampak že po prvem vtisu sem bila bolj kot pričakovano navdušena nad tisto, ki se skriva za Pepermintom in tisto, ki se skriva za Ninoleno. Lahko bi rekla, da je daleč preseglo vsa pričakovanja in nekakšne podobe, ki jih je bil sposoben ustvarit moj um. Za ostale pa nekako ne vem, kdo je kdo, ker sem bila s toliko informaciji seznanjena v tako kratkem času.


Mesto izbrano. Punce pripravljene. Piknik deke pogrnjene. Hrana na planu.
Dokončno podobo so dodale zastavice, viseče iz ene veje na drugo. To. To je bil pravi pravcati piknik, na kakršnega pomisliš ob tej besedi.
Malo nerodnosti smo počasi potiskali na stran in jo hoteli skriti pod dekico. Nelagodna tišina je neizogibna, zato pa je poslavlanje na koncu toliko bolj veselo, ko veš da si spoznal cel kup finih ljudi.


Pa še srečelov je bil. Odnesla sem vrečkico domov. Pa še veganske piškotke. To pa je prismuknilo na dan prav iz Uglašene kuhinje, ki ima spletni naslov 'lakotnikov brlog. Kot je to pisalo na listku.
Jaz pa sem podarila en cekarček. Tak s šparglji.
Vse ostale bom pa še pregledala, če bom kje kakšne linke našla.


Skratka, na koncu se je izkazal za en super dan. Še dež smo držali visoko v oblakih.
Zahvale pa gredo kar gospodični, ki je poskrbela, da smo se vsi znašli tam, malce od Čolnarne na travi.
Hvala, Katja.

Zmelkoow - Bit