Vrnjeno

Svoj fotoaparat sem tihotapila v lastni torbi. Kaj takšnega.
Rezultat je bil, da je bila sumljivo težka.
Lahko sem se delala turistko, ki je radovedno opazovala okolico Ljubljane in se pri tem res dobro znašla po Ljubljanskih ulicah. Ali pa študentko, ki se ji čisto nič ni nikamor mudilo. Ali pa najnovejšo obliko človeka s fotoaparatom - blogerja. Ki radovedno opazuje svet in se mu nekje počasi mudi na faks ali kavico.
Če povzamem, sem bila prav vse troje.


"Ljubezen je nam vsem v uporabo." Nekje na Slomškovi. Ker sem pokukala v park Tabor, ampak me tista črna stoječa stvar pustila malce omotično, saj se mi je začelo vrteti, ko sem zrla skozi. zootrop/zoetrope. Takšne stvari jaz izvem od prebiranja blogov. Drugače bi šla nevede mimo ali pa se na tem koncu ne bi znašla. Čeprav sem se ravno pred kratkim, samo sem bila na drugi strani ceste. Noge od Tabora proti centru pa so me vodile, kar same. Ker smo se vsak teden enkrat znašli tu in jo maširali nazaj proti centru.


V Ljubljani sem se danes znašla zgolj zato, ker mi je bilo obljubljeno vračilo. Lepih oblekic in dveh parov čevljev s peto. Za enega bi rekla, da ga nikoli nisem posodila, ampak bi ga verjetno doma poiskala v teh dneh. Pa bi razočarano ugotovila, da je izginil. Oblekice pa natančno vem katere sem pogrešala.
Rožasto. Nagajivo. Igrivo.
Belo. Romantično. Prisrčno.
Rdečo. Kratko. Drzno.


Na faks sem se šla zgolj pofočkat in se naslanjat iz ene roke na drugo. Ja, tako izvrstno zanimivo je vse skupaj.



Presenečena sem nad spuščenimi cenami Potterjevih knjig. Lahko dobim?
Še vedno pogrešam prvi in drugi del. Če ima kdo kakršnokoli informacijo o tem, naj mi prosim zaupa. Mislim, da sta pri nekom na posoji, ampak ne bi vedela kje.
Ampak nekoč bo prišel dan, ko si bom lastila celotno zbirko.


Tivoli je pravi mali raj v popoldnevu. Tu se zbirajo vsi, ki sabo nosijo dekce. Vsi sveže zaljubljeni pari. Osamljene babice in male skupinice treh ali več ljudi, ki vihravo klepetajo.
Ampak potem pa sem jaz tam na zeleni klopi in se sprašujem - v kakšno kategorijo bi pa jaz padem?
Tudi stajliš kolesarji so tu s cinglanjem zvončkov ter mamice z vozički. Tivoli je ravno pravi oddih za vogalom mestnega vrveža.

Po vrtu sem pobirala in jedla gozdne jagode. Zalila sem rožice in nosila okoli dve kangli vode.



Posluša se mi 'Happy Ending' od Mike. In to samo zato, ker je bil v Hellcats. In mogoče imam Prijatelje za rezervo. Sedaj.

The Black Keys - Tighten Up